BOAT INTERNATIONAL ČLANEK

KRALJI KAMENE DOBE

Marmor Hotavlje je podjetje z močno razvito, bogato tradicijo, ki je z leti postalo vodilno podjetje za obdelavo kamna na svetu. Septembra 2019 je podjetje Marmor Hotavlje postalo prvo podjetje za obdelavo kamna, ki se je pojavilo v dobro znani reviji »Boat Magazine«. Charlotte Hogarth-Jones se je odpravila v Slovenijo in tam odkrila vse prej kot običajno zgodbo.

V bujno porasli slovenski dolini se nasproti nežno žuborečega potočka presenečenim obiskovalcem razkriva majhen kamnolom. Nadzorujeta ga le dva kamnoseka, v njem pa že od leta 1721 pridobivajo značilni hotaveljski marmor. »Za delo uporabljava glave in ne rok,« se pošali eden od delavcev. »Ko se človek enkrat začne zanašati na svojo moč, je z njim konec.« Ta navidezno skromna operacija pa pomeni začetek nečesa bistveno večjega. DAR, Volpini 2, Bravo Eugenia ali Here Comes The Sun: jasno je, da se v tem mestu rojevajo luksuzne jahte. No, vsaj njihovi kamniti deli.

Kot ve vsak ljubitelj jaht, je bistveni del vsake čudovite jahte kamen. Kamen jahtam vdahne tisto nekaj posebnega, zgodovinskega in mogočnega, ne glede na to, ali gre za delikatni rožnati mozaik, ki obdaja potopni bazen na jahti Areti, ali pa za znameniti žilnati marmor na jahti Plvs Vltra proizvajalca Amels. Ker v veljavo stopajo vse strožji zakoni s področja požarne varnosti, je povpraševanje po tem naravnem čudežnem materialu večje kot kdaj koli poprej.

In tu nastopi podjetje Marmor Hotavlje, skromna delavnica na slovenskem podeželju, ki že desetletja izvaža marmor. Nekoč je z rudnikom upravljala država, v njem pa je bila zaposlenih večina prebivalcev vasi Hotavlje. Današnje podjetje zaposluje mojstre z vsega sveta, od blizu in daleč pridobiva kamen in marmor, predvsem pa gre za družinsko podjetje, ki ga nadzoruje trenutni lastnik Branko Selak, vodita pa ga njegova sinova Tomaž in Damijan.

Z dobavo marmorja za gradnjo luksuznih jaht je podjetje pričelo po finančnem zlomu leta 2008, ko so se preusmerili z dobave marmorja za hotele, katerih proračuni so se hitro krčili. »Za kaj tako zamudnega in natančnega so imeli dovolj denarja le lastniki jaht,« pojasni direktor Tomaž. Sandi Čeferin, ki nadzoruje posebne projekte, se s povedanim strinja. »Industrija jaht je resnično zadnja industrija, kjer se ljudje še posvečajo majhnim podrobnostim. Morda je to zato, ker gre za nekaj, kar osebno zadeva tistega, ki projekt plačuje.

Trenutno so v podjetju tri delavnice ter oddelek za inovacije in tehnologijo, kjer vizijo oblikovalcev spremenijo v konkretne načrte, ki jih nato uresniči 120 mojstrov, ki se istočasno ukvarjajo z do osmimi luksuznimi jahtami. Podjetje je igralo ključno vlogo pri opremljanju nekaterih najbolj znanih jaht na svetu, je pa tudi prvi dobavitelj, na katerega se vedno znova obračajo vodilni graditelji in oblikovalci, med katere spadajo tudi Lurssen, Amels, Oceanco, Dan Lenard, François Zuretti, Reymond Langton, Terence Disdale in Winch Design. »Ime podjetja je sprva sicer težko izgovoriti, nedvomno pa so ti pridelovalci marmorja kos izzivom,« se šali Zuretti. Lenard se strinja: »Ustvarili so najlepše jahte, zasnovane v zadnjih nekaj letih.«

PRIDOBIVANJE IN OBDELOVANJE RAZLIČNIH VRST KAMNA

Kaj pa se odvija v zakulisju te malo znane operacije? Najprej ekipa podjetja Marmor Hotavlje obišče svet, pri čemer jo včasih spremljajo oblikovalci ali trgovci, drugič spet pa se na pot odpravi sama, in poišče najpopolnejši kamen, ki ga je mogoče najti.  V podjetju redno potujejo v Španijo, Italijo (predvsem v mesti Carrara in Verona) ter drugod po Evropi, redkeje pa jih pot ponese v Brazilijo, na Kitajsko, v Iran in Afganistan.

Kot je to v navadi tudi pri ostalih smernicah notranjega oblikovanja, se trenutno priljubljeni kamen lahko kadar koli spremeni. »Oblikovalci trenutno naravnost obožujejo beli oniks, ker je prosojen, zato se čudovito ujame v igro svetlobe,« pravi Sandi. »Na začetku vsakega velikega projekta s helikopterjem priletijo k nam, da bi si ogledali, kaj jim lahko ponudimo, in včasih rečejo ‘Super, našel sem popolnoma nov material!’, v resnici pa so izbrali nekaj, kar bi uporabili tudi naši pradedje.«

Tomaž pa doda: »Ko nas kdo vpraša, koliko časa je potrebnega za izdelavo stvari, jim odvrnemo: 25 milijonov let…in dva meseca.«

Seveda se okusi razlikujejo od posameznika do posameznika, podobno kot pri ostalih estetskih značilnostih. Na splošno pa evropski kupci raje posegajo po bolj nevtralnih kamnih, kakršna sta denimo oniksa vrste »honey onyx« in »ivory onyx«, stranke z Bližnjega vzhoda se nagibajo k bogatim modrim in zelenim barvam kamna v odtenku draguljev, ruski kupci pa imajo raje kamen z malce blišča.

Ostrovidni obiskovalci in lastniki se torej ne bodo mogli odpraviti na lov za kakim popolnoma novim kamnom, Sandi pa kljub temu pove, da »so v Aziji novi kamnolomi, iz katerih prihajajo popolnoma nori materiali.« Večina od omenjenih kamnolomov te materiale izvaža za velike komercialne projekte in kamen prodaja po relativno nizki ceni, na tržišču pa je tudi »nekaj izjemno posebnih zadev, ki so zelo redke in jih v Evropi preprosto ni mogoče dobiti.«

Med omembe vredne kamne, ki prihajajo od drugod in po katerih vlada veliko povpraševanje, spada tudi kamen »azul macaubas«, neopisljivo lep kamen, ki skorajda spominja na akvarel oceana. Kamnite bloke, ki bi razkrivali ta čudoviti vzorec brez napak, je praktično nemogoče najti, ker gre za izredno trdno kamnino, pa jo je pravi izziv tudi obdelovati. Oniks vrste »onyx fantastic« pa je denimo še posebej osupljiv, saj se v njem izmenjavajo črte temno oranžne, rjasto rdeče, rjave in bele barve.

Sandi in Tomaž pravita, da prihaja do nekaj zmede glede tega, kaj ljudje pravzaprav kupujejo. »Na tržišču ni veliko pravega marmorja,« pojasnita. »Večinoma gre za apnenec.« Kar pa ne pomeni nujno, da bi se morale stranke v tem primeru počutiti opeharjene. »Ljudje so mnenja, da je nekaj prvovrstne kvalitete samo zato, ker je drago,« pravi Tomaž, »v kamnoseški industriji pa to pomeni samo, da gre za nekaj redkega. Nihče ne kupi marmorja ali apnenca zato, ker gre za kamen z odlično strukturo s tehničnega vidika. Takšen kamen je relativno lahko dostopen, bistvo pa je pravzaprav v vzorcu točno določenega kosa, kot pri starinah: kako veliko ga je in kako zelo močno si ga nekdo želi.« Poleg tega doda še, da »si je vredno zapomniti tudi, da je pri zelo občutljivem kamnu faktor izgube precej višji, saj je veliko bolj verjetno, da bodo plošče takšnega kamna med gradnjo počile.«

POSTOPEK V DELAVNICAH

Ogromni kosi pridobljenih kamnitih blokov se nato razrežejo na tanke, rezinam podobne kose debeline približno dva centimetra. Tako si lahko oblikovalci ogledajo natančno strukturo, vzorce in znamenja, ki potekajo skozi vsakega od kosov. Ker gre za naravni material, ne preseneča, da je čisto vsaka rezina drugačna. »Vse skupaj je videti kot velika sestavljanka,« pravi Sandi, »in včasih se do faze poliranja vzorcev niti ne vidi.« Ko si glavni oblikovalec pri določenem projektu bloke natančno ogleda, pri čemer ga včasih nadzoruje osebni zastopnik lastnika, se začne trdo delo.

»Pravzaprav smo prej draguljarji kot kamnoseki,« pravi Tomaž, in jasno je, kaj želi s tem povedati. Izjemno osredotočeno vzdušje v vsaki delavnici, kjer mojstri skrbno izvajajo podrobne in natančne operacije, spominja na Božičkovo delavnico. Da bi material ostal popolnoma brezhiben, iz oniksa vrste »ivory onyx« z majcenimi skalpeli denimo pobirajo drobcene barvne koščke, ki so s prostim očesom skoraj nevidni. Morebitne vdolbinice se nato zapolni z isto vrsto kamna s pomočjo nabora različnih tehnik, ki so se razvile v preteklih letih, da je odtenek vdolbinic popolnoma enak odtenku izvirnega materiala. Ko kamen strojno razrežejo, drobcene koščke kamna v mozaike vstavljajo z ustrezno obrušenimi pincetami, ki natančno zdrsijo v vsako režo in ne puščajo nikakršnega manevrskega prostora. Preden se lahko delo na vsakem posameznem kosu nadaljuje, pa nanje posijejo z ultravijolično lučjo, ki razkrije vsako, še tako neznatno razpoko.

Kakofonija brnenja, škropljenja in dima strojev je pravzaprav zavajajoča, saj v delavnicah dobesedno vse delo zaključijo ročno. Stroji sicer prihranijo veliko časa in so lahko tudi do 0,03 milimetre natančni. Kljub temu pa velja, da »je treba za dosego popolnosti, recimo v primeru izraza na obrazu skulpture, delo enostavno dokončati ročno,« pravi Sandi.

Gre za zelo zahtevno delo. V povprečju je za izpopolnjenje enega kvadratnega metra materiala potrebnih 100 človeških ur. Po vsem tem pa se kosi še vedno lahko zdrobijo ob nameščanju – kar se tudi zgodi. V tem primeru je treba znova začeti na začetku in ponovno poiskati kos, ki bi se ujemal z vsem ostalim, kar je bilo za projekt že dobavljenega, kar je vse prej kot enostavna naloga.

Seveda pa obstajajo še drugi izzivi. Vsak kos se pritrdi na material, ki spominja na satovje, da se ga tako ojača. Oblikovalci želijo vse večje kose za vgradnjo v vse večje jahte, zato v delavnicah nenehno iščejo nove možnosti za izvedbo fizično nemogočih podvigov. Podobno morajo tudi mojstri nenehno izumljati nove iznajdbe, saj niti dva kosa kamna ne reagirata enako. »Včasih moramo za določeni projekt ustvariti popolnoma nova orodja, spet drugič pa je treba improvizirati,« pravi Tomaž. »Ves čas se učimo.«

Torej, kaj bi svetovali tistim, ki načrtujejo svojo naslednjo jahto? Pravita, da je treba najprej razmisliti o vzdrževanju materiala. Določeni kamni se ne bodo dobro obnesli, če boste nanje nenehno polivali rdeče vino – in, priznajmo si, na luksuznih jahtah se to kaj rado zgodi. Podobno tudi člani posadke pogosto ne vedo točno, katere izdelke za čiščenje je treba uporabljati na katerih površinah. Močne kemikalije lahko uničijo patino na posebno občutljivih kamnih, prav tako pa je nekatere kamne teže vzdrževati od drugih.

Trenutno se podjetje Marmor Hotavlje ne namerava razširiti. Zasebna letala jih sicer mamijo, enako velja tudi za »bolj zapletene in večje jahte«, strategija podjetja pa je kljub temu osredotočena na izpopolnjevanje tega, kar že počnejo, in ne na dodajanje novih operacij. Pravijo, da je bil pred 25 leti skoraj vsak zaposleni domačin mesta Hotavlje. Danes mojstri prihajajo iz Bosne, Srbije in od drugod. Vsakega člana osebja je za delo predlagal nekdo, ki je bil v podjetju že zaposlen in ki je navsezadnje tudi odgovoren za delo novega zaposlenega, če le-ta delovno mesto seveda dobi.

Kar pa zadeva material, ki prihaja iz starega kamnoloma apnenca, ki se skriva na hribu nad tovarno in ki ga obdajajo bujno rastlinje ter spokojen potoček… »Recimo takole: ne gre za material, s katerim bi pokrili tla nakupovalnega centra,« pravi Sandi.

Zaloga pisanega kamna, katerega odtenki so neverjetno različni glede na to, od kod v kamnolomu prihaja (siva, rumena, rdeča, bela), je omejena. Nekaj ga pošljejo v ZDA, kjer se nato predela v čudovite mize, večino pa skrbno čuvajo zase. »S tem kamnom želimo ravnati preudarno. »Ljudje lahko kaj hitro pozabijo, da ne bodo dobili le zdravilišča, kluba na plaži ali stopnišča, pač pa tudi na milijone let zgodovine,« pravi Sandi. »Kamen je neobdelan in naraven material, ki si zasluži naše spoštovanje. Če zanj pravilno skrbite in mu posvečate pozornost, ki si jo zasluži, bo videti čudovito, ohranil pa se bo na stotine let. Na nek način smo le njegovi varuhi.«